O LJUBEZNI DO STARODOBNIKOV, drugi del

Ne me narobe razumeti. Tudi meni je zima krasna. Le takrat ko se približuje, prinese s seboj nekakšno melanholijo. Dnevi so krajši, in tako prepredeni z meglo, kot bi nekdo res razkurjen napadel avtomat za delanje sladkorne pene. Tisti, ki ste brali moj prvi predspomladanski blog o starodobnikih, ( POZOR! TUKAJ JE TREBA ZAMENJATI POVEZAVO Z NOVIM BLOGOM!!!) že veste, zakaj se je ne veselim. Za tisti, ki pa ga še niste, vam povem, da gre kar velik del naše družine na zimsko spanje.

Spaček in žaba sta našo družino celo toplejšo polovico leta zanesljivo, udobno, zabavno in predvsem varno vozila kamorkoli je bilo treba. V službo, po opravkih, obiskih, izletih, citro-srečanjih in celo na morje.

Citroen DSuper 5

Uvod v srečanje

Dolgčas nam vsekakor ni bilo. V teh dveh avtomobilih smo se smejali, jedli, spali, kakšno stvar izgubili in spoznavali nove kraje in nove ljudi. Ker je seveda logično, da iz citro-srečanja ne greš naravnost domov in niti pod razno ne po najkrajši poti. Zadnje srečanje, ki smo se ga udeležili je simpatično sezonsko. Bil je namreč kostanjev piknik v organizaciji Mariborske sekcije Citroen kluba Slovenija.

In ker imamo v našem hotelu Bau Maribor pripravljenih tudi nekaj predlogov za  izlete po Štajerski, vam bom naše srečanje na kratko opisala. Če bi pa radi šli na podoben izlet s takšnim ali podobnim vozilom tudi sami, pokličite Roberta iz Monami in z veseljem vam bo pomagal najti ravno pravšnjega za vaš okus in želje.

Pričetek

Na dan srečanja me je čakala zgodnja budnica. Kava, absolutno. Pakiranje. Pričkanje. Nabava malice v trgovini. Pač vse kar spada k dvodnevni odsotnosti 4-članske družine od doma. Seveda postanek po poti, pijača in srečanje s prijateljem, lastnikom najbolj marjetkaste Dyane od vseh, sledi skupno nadaljevanje poti (dve križišči!).  In moram nas pohvaliti, ker celo nismo zamudili. Prijava pri organizatorju in občudovanje vse bolj-manj pisane in nam ljube 2CV tehnike in nekaterih dodatnih cvetk.

Slovenska Bistrica, prihod

Po ‘štamprlu’ dobrodošlice in ko smo glede najnujnejšega prišli na tekoče, smo se odpravili v grajski kompleks v Slovenski Bistrici.

Grad Slovenska Bistrica

Moram priznati, da gre za stavbo, ki pusti soliden prvi vtis. Urejena, vzdrževana in skrivnostna. Ko jo vidiš te že začne zanimati kaj je v njej in kaj je skrivala v preteklosti. Najprej smo se ustavili na Grajski tržnici.

Če vas mika poskusiti in kupiti različne domače dobrote, je sobota pravi dan v tednu za obisk. Mi smo imeli tudi srečo, da nam je prijazna gospa razkazala lončarsko delavnico Centra domače in umetnostne obrti in postopek oblikovanja gline na vretenu. Vsi, ki so želeli pa so imeli možnost kupiti njihove mojstrovine. Mene so močno mikali čudovito avtentični okrogli modeli za eno izmed slovenskih poslastic – potico. Sem si rekla, ko to nabavim (lahki del) in se jo naučim speči (malo manj lahki del), sem zmagala. O tem, kdaj to bo, raje ne bom razglabljala.  Seveda so bile lončene piščalke nujna nabava za deco.

Po dobrih 15 minutah piskanja brez premora in ko sem bila ravno na tem, da jih poberem stran, sem ugotovila, da ima to tudi dobro stran, saj sem zmeraj (vsaj približno) vedela kje sta. Vsi izdelki, ki so na voljo v trgovinici so ročno izdelani in imajo certifikat.  Nekateri še celo pravljično ozadje s skrivnostnim Vodovnikom. Kakšno, si lahko ogledate na slikah.

Sledil je ogled gradu. Čudovita viteška dvorana, ki je s svojimi krasnimi freskami jemala dih. Upodobitev štirih letnih časov ter še eno naročilo Štajerskega Herkula Ignaca Marije Attemsa, ki krasi strop prav s Herkulom na sredini, obdanim z ostalimi prebivalci Olimpa.

V gradu najdemo več zanimivih zbirk in srhljivo zgodbico o beli dami, ki straši po okroglem stolpu, kamor je bila zaprta, ko je zbolela za kugo.

Viteška dvorana s freskami

Zraven parkirišča, kjer smo pustili svoja prevozna sredstva, se nahaja tudi razstavni salon Avto Moto Kluba Classic Slovenska Bistrica, ki vsebuje zavidljivo zbirko vozil iz bolj-manj bližnje preteklosti. Vsi ljubitelji teh zadev, pa zagotovo niste spregledali table za Pušnikov muzej športnih motociklov, ki jo srečamo takoj ko se pripeljemo v Slovensko Bistrico iz mariborske strani.

Za starodobnike iz okolice

Raid do Studenic

Sledil je krajši raid proti Studenicam, kjer smo se malo pomartinčkali, družili in nabrali kostanj. Otroci so uživali na soncu in predvsem tam, kjer izteka presežek toplega Vrelca milosti (že Rimljani so ga imenovali Fons Gratiae).

Na dvorišču nekoč mogočnega samostana dominikank, ki ga trenutno mukoma poskušajo prenoviti, sem imela srečo. Moja radovednost in nesposobnost kdaj pa kdaj biti tiho, mi je prinesla novo znanko. Sestro Jano Magdaleno, kateri sem bila neizmerno hvaležna, ker si je vzela debele pol ure časa zame in mi temeljito razkazala cerkev in predstavila zgodovino samostana.

Popolnoma drug občutek je, ko ti o taki temi suhoparno govori naveličan vodič ali nekdo, ki je tako tesno vpet v dogajanje, pa čeprav izpred 800 in več let. Izvedela sem ogromno zanimivega in cerkev skoraj z grenkim priokusom pogledala do konca, glede na to, kako napreden (sestre so ene izmed prvih, ki so v teh krajih imele lastno elektriko!), bogat, samooskrben in živ je bil nekoč in kakšno je trenutno stanje.

Oltar, cerkev samostana Studenice

Če ste pozorni lahko na več mestih v cerkvi opazite čudovite relikviarije, po katerih so slovele sestre iz tega samostana. Pa si samo zamislite koliko potrpežljivosti, vztrajnosti, spretnosti in odločenosti je potrebno za izdelavo. Pa se na sliki večina detajlov sploh ne vidi!

Na desni strani glavne ladje najdemo tudi relikvijo mučenca Fidelija, ki so ga pripeljali iz Rima. Sestra Jana je z mano delila več anekdot v zvezi z njim. Ker pa bi naj bil dober pri uslišanju prošenj, sem si pri sebi mislila: »Če so nas že sem pripeljale te konzervice, naj nas še dolgo varno vozijo.« Saj veste kako pravijo, nič ne škodi, če pa kaj koristi, pa super.

Sv. Fidelij

Jezero Farovec

Sledila je pot do jezera Farovec, ki ga poznajo predvsem ljubitelji ribolova, kjer je bil predviden prostor za kostanjev piknik, druženje in seveda nočitev.

Vroči kostanji, mošt, pogovori in ples do zelo pozne noči (ali pa zelo zgodnjega jutra, kakor pač vzamete). Nekateri so postavili šotore ali pa prespali v avtomobilih, večina nas je spala v hišici. Zjutraj, ko sem pogledala po prostoru, je izgledalo kot bi po pomoti zašla v kakšno gnezdo orjaških gosenic. Vsak je bil toplo zavit v svojo spalno vrečo, po prostoru pa je z več strani odmevalo ubrano smrčanje. Bilo je super, minilo je hitro, je pa res, da sploh ni pomembno kje smo, da je le prava družba.

Zbudili smo se v megleno jutro, ki se je počasi a vztrajno umikalo čudovitemu sončnemu dnevu.

Jutro pri ribniku Farovec

Ideje

Po zajtrku smo odspačkali proti domu in z odprto streho uživali z vetrom v laseh. Dobra postojanka na poti bi nam bil lahko še baročni dvorec Štatenberg, ki je še ena izmed zapuščin grofov Attems ali pa 10 kilometrska pot forme vive v Makolah.

Upam, da ste dobili občutek, kako lahko prijetno preživite dan, pa zato nam ni treba na letališče ali čez mejo, vam pa ne daleč od našega hotela.

Če potrebujete tudi vi prenočitev, idejo za izlet ali pa morda oldtimerja, s katerim bi se na tak izlet podali, nas pokličite ali nam pišite.

Z veseljem vam bomo pomagali poiskati vse potrebno. Če se boste pa na pot odpravili s svojim, vam zagotavljamo, da bo med vašim počitkom na varnem, na našem parkirišču.

V hotelu Bau Maribor se zmeraj trudimo, da vam pokažemo, kako je pri nas lepo in kako lepe zgodbe lahko pišemo. Hvaležni smo vam, ker nam dovolite, da smo del vaših zgodb tudi mi.