Mariborski otok in legenda o Kačji kraljici

Mariborski otok je edinstven naravni rečni otok na reki Dravi, ki je zavarovan kot naravna znamenitost ter naravni spomenik. Je največji rečni otok v Sloveniji in edini otok, ki ni tipično prodnat. Otok je nastal za nekdanjimi brzicami reke Drave, ki jih je v času 2. Svetovne vojne nadomestila hidro elektrarna Mariborski otok.

Otok ni zanimiv samo zaradi svojega nastanka temveč tudi zaradi svoje favne in flore. Po otoku poteka krožna »Naravoslovna pot Mariborski otok«, ki je namenjena vsem tistim, ki si želijo od blizu spoznati naravne značilnosti otoka: rastline in živali, njihove življenjske prostore ter geološke in geomorfološke posebnosti.

IMG_3161_resizeFoto IMG_3169_resize

Otok je oddaljen od Maribora nekje 5 kilometrov, do njega pa se lahko odpravite z avtobusom štev. 8 in 15, kolesom, avtomobilom ali pa se sprehodite po urejeni sprehajalni poti ob reki Dravi ter občudujete prečudovito naravo.

Maribor je nekoč bil pomembno splavarsko mesto in v čast splavarstvu je vzdolž reke Drave od pristanišča splavov na Lentu vse do Mariborskega otoka nastala Splavarska učna pot. Ob poti je postavljenih 10 tabel, ki v besedi in sliki prikazujejo zgodovino reke in časov, ko so po Dravi pluli splavi in šajke.

20170312_153459Foto

V poletnih mesecih se Mariborski otok prelevi v mestno kopališče, katerega slavnostna otvoritev je bila 15. 06. 1930. V pomladnih in jesenskih mesecih pa je otok idealen za sprehajanje in preživljanje časa v naravi.

mb-1Foto

Mariborski otok pa ni poznan samo po zgoraj naštetih znamenitostih, temveč tudi po tem, da je nekoč bil dom Kačje kraljice. Poznate njeno zgodbo?

KAČJA KRALJICA
Na limbuškem gradu je živela čudno lepa knežna. Kakor iz belega marmorja je bilo njeno telo; noben umetnik ne bi bil mogel ustvariti čudovitejšega kipa. A tudi njeno srce je bilo kakor iz kamena; ne usmiljenja ne ljubezni ni poznalo.
Zgodilo se je nekoč, da se je knežna s tropo dvorjank kopala v Dravi. Šlo je na poldne in sonce je žgalo na vso moč. Zato se je zleknila v senco na bregu, prav nasproti Velbarjevemu otoki, ki leži tamkaj sredi Drave.
Na tem otoku je bivala v tistih časih kačja kraljica in okoli nje je mrgolelo polno kač, njenih služabnic. Kačja kraljica se je prikazovala iz kamnitih velibov svojega gradu le opoldne, kadar je sonce najhuje pripekalo. Ugajala ji je tista ura, ko se zdi, da sonce za nekaj časa obstoji na nebu. Ob tej uri vse žehti in trepeče. Cvetje kloni glave, sapica se ne zgane v listju, živa bitja obide dremotec, – vesoljni naravi zastane dihanje, srce ji neha utripati. V teh trenutkih opoldanske odrevenelosti je prihajala kačja kraljica na prodovje Drave. Odloživši biserno krono, se je okopala v valovanju. Nato pa se je vdala dremežu in zaspala z odprtimi očmi.
Bila je prav ta čudovita opoldanska ura, ko se je knežna v senci na bregu zdramila iz spanja. Zagledala je čaroben sijaj na otoku sredi reke. Svetleje od sonca na nebu je žarela krona kačje kraljice. Silno koprnenje je prevzelo knežno. Hotela je imeti krono, naj stane karkoli.
Po vsem Podravju in še dalje naokoli je dala razglasiti, da vzame tistega za moža, ki ji prinese krono kačje kraljice. Od vseh strani so prihajali vitezi in junaki. A vsakemu je upadlo srce, ko je priplaval do otoka, pa so mu iz slehernega grma sikali kačji jeziki nasproti.
Prišel je tudi vitez Brdavs, velik ko gora in ves v železju od nog do glave.
» že nekateremu pozoju sem razčesnil betico, pa bi se gladke kačice plašil!« Tako se je hrustil in kar pokonci hode prečofotal Dravo. Ko pa je stopil pred kačjo kraljico in ugledal njene srepe na široko odprte oči – tedaj ga je stresla groznica v njegovem železju. Na krono ni niti pomislil, pa je zbežal in bežal ter se ni nikoli več prikazal v Podravju.
Nikogar ni bilo več, ki bi se bil drznil na Velbarjev otok. Pa se je nazadnje oglasil še eden – vitez sosed s Falske peči. Že od mladih let sem je rad gledal za knežno. Pred nedavnim časom je tudi že bil potrkal na limbuškem gradu ter poprosil za njeno roko. A knežna se mu je v obraz rogala ter ga sramotno zavrnila. Ko je zdaj zvedel, kaj je prevzetnica razglasila o kačji kroni, ga je navdalo upanje znova.
»Pa boš le moja, brezsrčna lepa!« se je razveseli Falski vitez. »Prinesem ti krono in moja boš, nevesta zala!«
Ostri meč je stisnil med zobe in preplaval Dravo. Poldanska ura je bila in kačja kraljica se je grela na soncu. Kot po navadi je zadremala z odprtimi očmi, položivši krono na razbeljeni, žehteči prod poleg sebe.
Iz vsakega grma je sikljalo; za petami piskotljalo, a vitez kar naravnost naprej in naprej! Že stoji pred kačjo kraljico. Na stežaj so ji odprte oči, iz njih žalost sije, ljubezen gori. Pogled ga presune do srca, vitez zavzdihne, pred očmi se mu zmegli. A skozi omotični meglo, glej, čez vodovje sem se mu smehlja obraz lepe knežne. Za hip zameži, dvigne meč, zamahne – in kačji kraljici odleti glava. Rdeč curek krvi zašumi po razbeljenem prosu.
Vitez zgrabi krono, pa v tek in dir! Od leve, od desne zarožlja, odzad žvižglja, piskota – vse živo kačje zalege! Visoko dvigne z desnico krono, kakor lice se svetijo dragulji… Kače mu kar mrgole pred nogami, že se mu omotavajo okoli členkov. Ali kaj to vitezu mar!
Pljusk! V Dravo in že reže z močno levico valove, z desnico drži krono nad glavo. Tema kač se vrže za njim, opleta viteza vse križem. Dva svitka na nogah, živ kolač okoli pasu; okoli vratu kačji venec, že mu opletajo dvignjeno desnico. Vitez se otepava. Vse zaman! V globočino vode se potopi živa klopka. Valovi se zgrnejo na vitezom, z njim vred pokopljejo krono na dno Drave.
Na lini v limbuškem gradu pa knežna sloni, iz enega očesa ji solze kapljajo, na drugo se smeji. Solzi se za svetlo krono, ki so jo pogoltnili valovi; smeji se butcem moškim, ki rinejo za prazen nič v smrt.
Kakor v peklu je bilo zdaj na gradu. Brezsrčna je bila knežna že prej, še bolj strupena, zlobna odslej. Porazgubile so se družice prilizovalke, družina je zapustila zakleti grad. Zidovje je razpadlo, vse črno kač se je preselilo v razvaline.
In knežna? Kamnita soha, prižnica skovirjem in sovam, je še dolga leta štrlela sredi iznad grajskih razvalin. A naposled se je tudi ta zadnja priča okamenele knežne zrušila v grobljo, ki gomaze po njej ovdovele kače, stikajoč za krono svoje mrtve kraljice.

Vir: Josip Brinar: Pohorske bajke in povesti (1933, 41 – 44)

Vir:

Več o Mariborskem otoku:

http://www.sportni-objekti-maribor.si/vsi-objekti/kopalisce-mariborski-otok/o-mariborskem-otoku/

https://www.facebook.com/MariborskiOtok/

http://okolje.maribor.si:81/okolje/delovna-podrocja/narava/mariborski-otok/

https://maribor-pohorje.si/splavarska-ucna-pot.aspx